Čas za psihoterapevta?

Zdravo. Zanima me vaše mnenje o nesprejemanju preteklosti. Gre za bivšega fanta s katerim po nekaj letih zopet zmenkujem. V času najine zveze je bil čustveno nedostopen, hladen...ni mi znal pokazati da me ima rad, ni se me dotikal, ni se smejal...skratka nič mi ni vračal. Z njim sem vztrajala samo zaradi silne zaljubljenosti. (Naj omenim da je bil prvi moški po 4ih letih kateremu sem spet pustila blizu srca in da je sicer fajn oseba). Tak odnos je očitno imel zaradi problemov, ki si jih je v glavi ustvaril. Pred začetkom zveze sem mu razlagala podrobnosti enonočne avanture in omenjala svoje preteke ljubimce (pač mladostniško obdobje). Vem, moja napaka...ampak sem imela tudi jaz takrat svoje razloge. Sem se nekaj naučila iz tega nasmeh Povedala sem mu svoje ozadje, ki je vodilo v take odnose in pravi da vse razume. Za zvezo sva se odločila, ker mi je zatrdil da je na vso stvar pozabil. Šele na koncu se mi je posvetilo, da se stalno bojuje sam s sabo. Rekel mi je, da me ima ful rad in da ga je samo to zadrževalo , da bi se mi popolnoma predal. Se je baje na vse načine trudil pozabit, ampak ni šlo. Pravi da se mu v glavi začnejo odvijat prizori kje in s kom sem sexala in ga čist potre in zelo boli. Poleg tega sam ni nikoli prakticiral avantur. (Po koncu zveze je prav zato šel še to poskušat, a mu ne ustreza). Razšla sva se sporazumno, zaljubljena, a globoko razočarana.

Sedaj sva se po nekaj letih zopet našla. Sva v bistvu prijatelja, hkrati pa je med nama spet preskočila iskra. Trenutno zmenkujeva. Ta fant je sedaj popolnoma drugačen kot je bil. Je pozoren, nežen, ustrežljiv, pogovarja se, pokaže mi naklonjenost, trudi se itd. Stalno dela na sebi. Pogovarjava se o skupni prihodnosti. Povedal mi je, da se samo z mano ne boji met otrok in da sem ga kot ženska najbolj zaznamovala. Potem pa spet pride star problem. zafurstriran Bolj ko sva si blizu, bolj ga baje muči moja preteklost (omenjene stvari so se dogajale pred 8leti), vendar se njegov odnos sedaj vidno ne ohladi. REekel je, da očitno na to nikoli ne bo pozabil. Mene je to zelo prizadelo, saj sem se vedno trudila biti dobra, vzorna punca. Trudim se da osebe iz mojega življenja čim manj omenjam, da ja nebi sprožila travm. Zame je to precej težko, saj sem odprta oseba ki rada govori o svojih življenskih dogodivščinah (ne nujno sexualnih). Poleg tega si ob sebi želim moškega, ki me obožuje, me ne obsoja oz. me sprejema skupaj s prtljago. Vsi moji ostali fantje so me vedno oboževali in sprejemali v celoti. Skratka, veliko si pomeniva, razumeva se...samo ta stvar je obvisela nad nama. Bojim se, da lahko ta oseba čez čas ponovno postane hladen zid, jaz pa da se bom počutila premalo ljubljeno oz.da me bo skoz spremljal občutek, da nisem dovolj dobra [:zalosten] Kakšne so vaše izkušnje? Mnenje? Je čas za psihoterapevta? Je vredno vztrajat in upat da bo izzvenelo? Kaj je vzrok teh globokih problemov, ki jih ima?

Moje mnenje je, da ni čas za nobenega psihoterapevta. [:nasmeh] In vsak človek je imel neko preteklost, vsak je imel druge partnerje in glede na to, da sta se nasla spet po parih letih in še ga vedno to muči, ni s tabo nič narobe, ampak z njim, če se še vedno tega spominja in obuja po tolkih letih...ampak ti bom že vnaprej povedala, da ni lahko zivet z takim moskim, ki bo imel to skoz v glavi.. ker ne bota nikoli sproščena. In jaz mislim, da je čas, da on to pozabi, itak je preteklost, itak so pretekla spet leta, in, če še ga vedno to muči, po vseh teh letih in se še vedno ubada s tem, tiči problem v njem in ne v tebi. Ti nisi naredila čisto nič slabega. Mislim, da niti ti nisi zraven njega toliko sproščena kot bi morala biti, ker, če še je vedno ta problem, ki sta ga takrat imela, ne vem če je sploh vredno vstrajat..

Ne, ne rabiš psihoterapevta.. Zakaj bi ga ti potrebovala? Parter te mora sprejeti takšno kot si.. z vsemi plusi in minusi.. Če že ta zgodovina dela tak prepad med vama, kaj bo šele, ko bodo otroci.. ko so prepiri resnejši? Mogoče je res glavni problem, ker on ni imel avantur za eno noč? Čeprav pri mojem fantu je isto.. on je imel pred mano samo eno, jaz pa sem jih pred njem imela.. uf.. kar nekaj, vendar se on s tem pač ne obremenjuje.. jaz sem bila pač od ene zveze razočarana in potem o kakšni zvezi nisem hotela slišat, tako da sem kakšni dve leti fante imela samo za tak malo.. No z mojim se še nareživa kdaj na račun katerega od teh :D pač ve, da sem njegova in da je blo tisto samo tak malo.. za hobi :) :D sicer pa se res pomenita in on naj fajn razmisli kaj sploh hoče.. če že to predstavlja oviro ne vem, kaj bo šele, ko bodo resnejše zadeve prišle na plan.. ker tale zgodovina je res popolnoma nepomembna ;) Lahko se gre pa fant še malo znoret in bo potem mogoče te bolj pripravljen sprejet :D jaz sem naprimer imela enega fanta, ki je pač imel večjo številko kot jaz in sem pač jaz še dodala tisto razliko, da sva bila na istem.. :D tak ni meu noben nobenmu za spogajat :D :P siicer pa v končni fazi lahko da samo zgleda, da je to glavni problem, v resnici ga pa muči nekaj popolnoma drugega ;)

sicer pa.. preteklost je preteklost.. in če te že zdaj muči tak s tem.. nevem no.. znal bi biti ZELOO ljubosumen partner, ki ti bo očital vsakega sodelavca, vsakega, kateremu boš pomahala itd ;) celo življenje pa bi ti znal očitati, koliko si jih že imela. ;)

Hvala za odgovore [:ljubek] Mislim, da je kar res kar se sproščenosti v zvezi tiče [:zalosten] Pogovarjala sva se že precej...in je fuuul žalosten zarad vsega. Mislim, da se celo malo obsoja, ker take zganja. Napačno sem postavla vprašanje glede psihoterapevta...zanima me, če bi ga on potreboval oz.skupaj? Glede tega, da mogoče to samo zgleda glavni problem...tudi sama razmišljam v te smeri...sem mu tudi že namignila, naj pobrska še globje, kaj je res na stvari. Pravi, da je glede svoje ljubosumnosti že precej naredu in se dejanko niti ne kaže veliko. Ampak nikol res ne veš, če ne udar vse skup vn..hm.. Ste mi dale še mal materiala za mislit [:rezoc]

Jaz mislim, da psihoterapevti nič ne pomagajo.. pač poslušal bo, pa zraven si rožice risal na papir pa sem pa tja pokimal.. potem mu bo pa dal neko diagnozo in mu predpisal tablete (da si zagotovi stranko) in je to to.. jaz v te zadeve ne verjamem, da kaj koristijo.. raje se vidva pogovarjajta odkrito, kot pa tam pred neko tretjo osebo, da vaju posluša.. ;) ga je prejšnja punca mogoče prevarala in ima od tam težave z ljubosumjem?

jaz bi prej rekla, da on rabi psihoterapevta, vendar je treba pazit, da je res dober in priznan, ker se je ze veckrat izkazalo, da imajo licence sami amaterji, ki naredijo vec skode kot koristi. pa ne mislim zdej, da bi rabu terapevta v slabšalnem smislu. mogoče bi mu to pomagalo prebrodit probleme. konec koncev ima vsaka ženska v življenju izkušnje tudi z drugimi moškimi. kako bi se potem sploh ujel s katero drugo punco, če ga zmoti taka osnovna stvar? pri drugih puncah ni nič drugače, kot pri tebi. vse imamo prtljago, ker če je ne bi imele bi to pomenilo, da ne bi imele življenjskih izkušenj, ki pa so po mojem mnenju zelo pomembne.

5 let je kar dolga doba, jaz mislim da je čas, da se nekaj naredi na tem

Kolikor vem ti samo psihiater predpiše tablete, tisti ki se pa ukvarjajo s hipnozami in pogovori (ne vem kako se jim reče...) pa ne predpišejo tablet

Psihiater (opravljena medicinska fakulteta) lahko predpiše tablete, psiholog (opravljena fakulteta za psihologijo) pa ne more.. ;) vendar vseeno mislim, da to nič kaj ne korisiti ;)

meni je recimo ful pomagal, da sem na list napisala vse kar me je matralo zadnja 3 leta (ljubezenski problemi) predvsem zato, ker imam s tem papirjem še neke načrte. najbolj mi je pomagal to, da sem se soočla s problemom, prej sem bla na tabletah, napadi panike, depresija in to, zdej ne jokam več vsak dan, ampak 1x na mesec. + družba, ki me je spravila v smeh. torej če si sam lahko tolk velik pomagaš ti psiholog lahko še bolj, naprimer v primeru ko sam ne najdeš razloga za neko slabo stanje v katerem si. on te napelje v to, da začneš govorit o seb in to... vsaj kolikor sem seznanjena s tem.

ja se tudi strinjam s tem videopostkom, sam ni zmeri vse tako črno. kolegica k hodi k psihologinji se ji je poboljšal. osebno iz svojih izkusenj mislim, da si najvec lahko pomaga vsak sam poleg tega je pa tud treba človeka postavit na realna tla s trdo roko (brez pretiravanja, da se še bolj ne zapre vase). da se pove, da je zdej tega dost. treba it direkt do tistega problema, nej se človek zjoka in da vse ven iz sebe. pogovor, pogovor, pogovor, pogovor, razumevanje, toplina, poslušanje, interes, vstrajnost. treba se zavzet. pač to je moje osebno mnenje iz mojih izkušenj, lahko da komu drugemu kej drugega pomaga. najbolj je pomembno to, da se človek sam prisili v to, da si reče: js ne rabim več tega sranja, danes sem se zbudil v novo jutro in hočem preživet kvaliteten dan in ga tudi bom. js recimo če ta trenutek mislim, da nisem srečna vseeno vem, da mi bo kmal uspelo. in dejansko deluje. samega sebe moreš pozitivno napsihirat

pa še to, ta tip se nej že enkrat zmiga, če hoče met tako fejst babo, boljšo bo težko najdu. že to, da si ga čakala 4 leta velik pomeni.

Skratka pogovarjajta se samadva.. ne rabita tretje osebe, da vama reče: ja to je problem, bo treba neki na tem narest.. ker če boš, se boš popravu/ozdravu sam.. Poleg tega, enkrat ko bo meu psihiatrične izvide, bo tudi težje s službo.. ker verjemi, ne bo mu dal samo problema: ljubosumje... itak pa.. kaj pa če psihiater narest pr tem, da neb biu več ljubosumen? vse kar bo bo to tak blo: zakaj si ljubusumen? aha ne veš.. no pa če pomisliš, zakaj bi lahko bil?... in miljon podobnih vprašanj.. ;) to lahko tud sam doma ugotaula.. ;)