O moj bog, kaj je z vami? Psihiatri in psihologi so v prvi vrsti namenjeni pogovorom in nič ni narobe, če ljudje potrebujejo pogovor z objektivno osebo. Ne glede na to, koliko se trudimo, do ljudi, s katerimi smo čustveno vpleteni, ne moremo biti objektivni in jim zato sami težje pomagamo oz nas oni ne percepirajo kot objektivno osebo - naše mnenje zanje ni relavantno.
Vsi dobro vemo, da nam lahko dve osebi povesta enako stvar, pa nekoga ne bomo nikoli poslušali, drugega pa :)
In zakaj jih nekateri potrebujejo? Ker dajejo pogled z druge perspektive, te spodbujajo k objektivnosti in ker gre pri ugotavljanju težav in njihovih vzrokov za gledanje celote in prepoznavanje vzrocev, ki jih nekateri pač ne opazijo.
Ljubosumje pa je ponavadi (govorim v splošnem) pokazatelj slabe samopodobe, postavljanje v vlogo žrtve, občutek prikrajšanosti (drugi imajo vedno več), posledica preteklih izkušenj - tekmovanje za pozornost (recimo z brati, sestrami,...). In pa seveda je razumljivo, če je v fantovem okolju prišlo do kakšne prevare (starši, strici, itd. To vpliva še posebej v otroštvu).
Uglavnem, to v osnovi NI tvoja težava.
Njegove spremembe pa kažejo napredek, kar pomeni, da lahko optimistično gledaš naprej :)
Kar pa se tiče službe, za redno zaposlitev te tako ali tako pošljejo k "specialistu" ;)
O moj bog, kaj je z vami? Psihiatri in psihologi so v prvi vrsti namenjeni pogovorom in nič ni narobe, če ljudje potrebujejo pogovor z objektivno osebo. Ne glede na to, koliko se trudimo, do ljudi, s katerimi smo čustveno vpleteni, ne moremo biti objektivni in jim zato sami težje pomagamo oz nas oni ne percepirajo kot objektivno osebo - naše mnenje zanje ni relavantno.
Vsi dobro vemo, da nam lahko dve osebi povesta enako stvar, pa nekoga ne bomo nikoli poslušali, drugega pa :)
In zakaj jih nekateri potrebujejo? Ker dajejo pogled z druge perspektive, te spodbujajo k objektivnosti in ker gre pri ugotavljanju težav in njihovih vzrokov za gledanje celote in prepoznavanje vzrocev, ki jih nekateri pač ne opazijo.
Ljubosumje pa je ponavadi (govorim v splošnem) pokazatelj slabe samopodobe, postavljanje v vlogo žrtve, občutek prikrajšanosti (drugi imajo vedno več), posledica preteklih izkušenj - tekmovanje za pozornost (recimo z brati, sestrami,...). In pa seveda je razumljivo, če je v fantovem okolju prišlo do kakšne prevare (starši, strici, itd. To vpliva še posebej v otroštvu).
Uglavnem, to v osnovi NI tvoja težava.
Njegove spremembe pa kažejo napredek, kar pomeni, da lahko optimistično gledaš naprej :)
Kar pa se tiče službe, za redno zaposlitev te tako ali tako pošljejo k "specialistu" ;)