Otrok, kdaj?

Seveda je važna tudi zahtevnost študija, se strinjam ;) Nekateri študiji so tako težki, da si tega res ne moreš privoščiti ;) Seveda pa se lahko tudi zgodi kaj, da partner odide.. Zveza je pač trdo delo in prizadevanje obeh partnerjev. In v nekem trenutku se pač moraš odločiti, da je to to, da je to tisto, kar hočeš in potem "dahneš tisti usodni da" ;) Če na vsakega gledaš: eh ziher bo spokal in ne bo vedno ob meni, potem pač z nobenim ne moreš resno začet niti planirati nadaljnega življenja, ker bo itak šel... Je pa potrebno prizadevanje obeh partnerjev, da se zveza obnese. In ko najdeš nekoga, ki ti ustreza, nekoga, za katerega veš, da mu ni vseeno zate..takrat se zanj potrudiš in se trudiš zanj vsak dan, da si upaš razmišljati o zavednu in da si upaš reči "da". ;) Razlika med biološkim in posvojenim otrokom pa je.. Če nimaš svojega ne veš, kako je ko v enem telesu bijeta dva srca, ne veš kakšen je občutek, ko prvič čutiš njegovo brco, ko ga zagledaš na ultrazvoku kjer ga vidiš in ima roke pod glavo in prekrižane nogice ko taveč lenuhec in se preprosto zatreskaš vanj in komaj čakaš da minejo meseci, da ga spoznaš... in vsak dan samo čakaš pa tipaš trebušček ko brca, črtaš dneve na kolendarju, da ga vidiš, daš na prsa in nahraniš, ... pač preprosto se zgodijo v telesu mame hormonske spremembe, katere te pripravijo na vlogo mame.. Marsikatera pred porodom ne ve, ali je res pripravljena, ali bo zmogla.. vendar ko rodiš, dobiš tak val hormonov in ljubezni, da preprosto ne veš, kako si do sedaj sploh lahko živel brez takega sončka ;) mama dobi ob porodu neki nagon (recimo šesti čut), da točno ve, kako poskrbeti za svojega malčka.. Medtem ko očetje v prvih mesecih večkrat ne vedo, kaj naj počnejo z otrokom, ker tega niso dobili.. in tako je potem tudi pri posvojenem ;) Je pa res da vsakega otroka vzljubiš in ga imaš rad in z veseljem skrbiš zanj, tudi za posvojenega, čeprav si bil prikrajšan za te čudovite občutke, prvega joka, ... :)

In otrok, ne glede na to, kakšen je, kako zgleda, kaj pravijo o njem... je za vsako mamo njen otrok najlepši in najboljši in bi zanj naredila vse... pač materina ljubezen nima meja ;) (no se pa že vidi, da sem pod vplivom hormonov mojega sončka... :P no takle se človek spremeni) ;)

No da se jaz povem svoje mišljenje... Stara sem 30,otrok nimam,prav tako sem koncala dolgoletno vezo... brezposelna,se pa glede financ vedno znajdem tako da zase mi nekako ni problema. vse do pred parimi meseci si otroka nisem želela,o njemu nisem razmišljala dosti,ko pa sem,sem najprej pomislila kaj vse bi lahko šlo narobe pri samem porodu,nosečnosti... sem neozdravljivi panik.in meje minilo. zadnje čase pa kot bi mi vesolje dajalo neke znake :") pred nekaj dnevi sem celo sanjala da sem bila noseča in občutek je bil izvrsten.... Ko odprem fb se mi najprej pojavi kakšen post od noseck,.... In zdajle ko odprem MB spet tale tema <3 saj pravim...znaki ,:) Mogoče si pa podzavestno le želim otroka.... Vem da trenutno situacija ni briljantna,vendar ce bomo čakale na tisto popolnost meje strah daje nikoli ne bo.... Sama ne čakam da bo vse 100% tako kot sem si zamislila,ker vem da nebo nikoli....Vem pa da me bo narava nagradila z nosečnostjo in otrokom takrat ko bo to prav...in prav je vedno ko to zacutimo. Poleg tega ne želim odreči mamici in ocitu,trenutka ko ju bo nekdo prvič poklical babi...dedi <3 Tako da pravi čas je lahko vedno.....ali pa nikoli- verjamem pa da ce poslušaš svoje srce,nikoli ne mora biti prezgodaj......ali prepozno. Lp

Jaz sem nekje pri 18h (prvi resni fant) začela tu in tam sanjati nosečništvo, in občutki so toliko in toliko let kasneje vse močnejši. Enostavno tisti občutek, ko se zbudiš z očmi solznimi od sreče, da si čutil v sebi svojega otroka, ko se zbudiš in spoznaš, da ga ni, pa občutiš nekakšno praznino. Seveda prej ni bilo govora o kakšni nosečnosti pri npr. 20h saj so mi moji starši temeljito vcepili idejo diploma/kariera, služba, stanovanje, poroka, in kasneje otrok. Sedaj sem dobila stabilno službo, s katero sem zadovoljna in imam resnega fanta (zaenkrat živiva še ločeno). On še nima diplome niti službe, včasih se pogovarjava o poroki in otrocih vendar mi je nekako jasno da je to še zavito v prihodnost- nekoč, čez nekaj let.. on ima idejo, da bi se kar poročil, seveda ga vedno opomnem da to ne pride v poštev, dokler se ne bova oba samostojno vzdrževala.

Zadnji mesec pa mi je kar precej zamujala menstra in je bila seveda panika- predvsem pri njem- do katerega tedna se lahko dela splav, kdaj bom šla delat test, itd.. čeprav jo povprečno imam na dva, celo tri mesece, in mi do zdaj noben ginekolog še ni zmogel odgovoriti na vprašanje, zakaj je tako. Pri teh njegovih živčnih vprašanjih me je nekako začelo minevat vse kar je v povezavi z njim lepo, romantično, ne morem si zamisliti, da bi delala splav in še ostala s tipom. Danes sem res naredila test, bil je negativen, on je plesal od sreče, jaz pa sem kar naenkrat začela spuščati tihe solze. Ko me je vprašal, zakaj sem žalostna, in ali si želim otroka, sem pa čist bruhnila v jok in mu rekla, sama sva. Počutila sem se samo in žalostno s tistim minusom na testu. Zdaj se sprašujem, ali je vredno vztrajati v tej zvezi, saj se dejansko ne vidim s tipom, ki bo sedel doma in razmišljal, kaj bi počel, jaz pa ga bom vzdrževala, tako kot tudi morebitnega otroka. Ne vem, zakaj si nikoli nisem iskala 5+ let starejših tipov kot moje kolegice, ki jih njihovi nedvomno bolje situirani partnerji razvajajo po cele dni in ne vejo, kaj bi si še sploh omislile. Pa vem, da fanta ne smem forsirat v smislu družine itd, poskušam ga motivirat pri študiju in iskanju službe, vendar mu veliko pomeni družba in bo takoj ves občasno prislužen denar zapravil za zabavo, tako kot tudi skoraj ves svoj čas. Jaz sem bolj introvertirana in mi služba in določen življenjski standard veliko pomeni. Nasvet?

Enako so želeli vcepiti meni moji starši, vendar jih pač nisem upoštevala.. Pred dvemi leti sva jim povedala, da ko bom v 3. letniku da bom zanosila in sem ju tako postopno pripravljala... Drugače pa.. zakaj morata oba imeti službo za poroko? A nisi skupaj v dobrem in slabem? Mogoče boš sedaj ti preživljala njega, a nikoli ne veš ... Kaj pa če čez par let ti izgubiš službo? potem bo moral on preživljati tebe. Zdaj si ti njemu podpora, nekega dne jo boš morda rabila ti in boš ti popolnoma odvisna od njega. Tako da ne glej trenutne situacije tako, ker ne veš, kaj ti prinese prihodnost. Glavno pa je, da se ne glede na vse podpirata in si stojita ob strani ter si pomagata ter spodbujata. Pri meni je v službi samo fant (no preko študentskega servisa zaenkrat, ker ima še magistrsko za naredit). Da bi čakala, da imava oba službo (torej preden končam šolo, naredim (najprej sploh dobim) pripravništvo in potem iskanje zaposlitve, ki na mojem področji ni kaj obetavna), potem bom stara minimalno 30 + preden bi sploh lahko začela razmišljati o družini, kar pa mi je absolutno prepozno. Zdaj sem pač jaz odvisna od njega... Ampak tako to je in danes žal ne gre drugače v primeru če se odločiš za faks... Zaradi čakanja na idealna razmere, da bo najprej služba pa hiška pa ne mislim... To lahko traja predolgo, težje je zanositi, nosečnost je bolj kritična, telo je bolj okvarjeno in težje donosi, sanje o veliki družini lahko pozabiš, ker boš zaradi biološke ure lahko srečen, če imaš enega ...

Drugače pa tvojega partnerja je pomojem zadel šok, ker na to ni pripravljen, če bi se o tem prej pogovarjala oziroma če bi test pokazal križec, bi lahko da reagiral drugače... misliš da bi res vztrajal pri: Ubij najinega otroka? Drugače pa siljenje z družino? Z partnerjem se pač o teh zadevah moraš pogovoriti, da vidiš, koliko je resen, če se njegovi interesi skladajo s tvojimi. Jaz mislim, da je zelo pomembno, da se s partnerjem pogovarjaš o otrocih. Če ni resen, bo popihal - s takim pa veš da nimaš kaj počet. :D Jaz, iskreno povedano, sem mojega dragega malo prisilila in mi ni žal. Njemu pa tudi ne ko že ves navdušen odšteva dneve do dneva D. :) Če ti pa tak partner ustreza, se pa moraš odločiti sama. Ti vidiš celotno situacijo in se lahko pogovoriš o njegovi reakciji. Tu ti žal ne moremo pomagati. V mislih pa imej tudi to, da lahko da bo trajalo, da najdeš naslednjega resnega partnerja in se lahko želja po družini še daleč zavleče. Ampak verjamem, da če se bosta vidva dobro pogovorila in boš povedala kaj si želiš, dajala občutek, da sta pripravljena, potem ni problema. ;)

1. pri 24 2. pri 29 če bi izbirala bi še 1x enako,.....

Katiashow- če čutiš da to ni to, potem enostavno odkorakaj proč. Če si v dvomih ali je to "to", potem po vsej verjetnosti ni. Takšne so moje izkušnje, odločitev je tvoja. Popolnoma te razumem glede splava, ker ga tudi sama ne bi šla nardit in bi se podobno počutila ob tem, da mi nekdo predlaga splav in sprašuje do kdaj se ga lahko naredi. Kak mesec nazaj so se tudi meni začeli sanjati otroci, da sem noseča, z velikim trebuhom... Da v naročju imam punčko, različne sanje, po večkrat... Naj povem, da sem samska oz. da sedaj spoznavam enega fanta in da realno ni nobenih pogojev za imeti otroka kmalu. Nimam službe za nedoločen čas, nimam svojega stanovanja, glede želje pa nisem 100% ali sem se res pripravljena zbujati ponoči in podrediti svoje življenje otročku. Kot trenutno kaže, v najbolj idealnem scenariju bom otroka imela tam pri 29, 30... Tudi moji starši so govorili vedno, najprej fax, služba, partner, poroka in šele nato otroci. Ne, ni mi žal da jih nisem imela pri 20-ih, takrat sem bila tudi sam še otrok. Strinjam se s Samprodaja glede podpore v zvezi, čeprav je Samprodaja še zelo mlada, ima odlično razčiščene pojme kaj je pomembno v odnosu, da se je treba konstantno trudit, da je odnos trdo delo... Katiashow - ne razmišljaj v smislu, če ga pustiš, bo spet preteklo veliko časa da spoznaš novega in imaš potencialne otroke z njim. Naj te želja po otroka ne zaslepi, raje ne imet otroka, kot pa imeta otroka v slabem odnosu s partnerjem za katerega nisi prepričana ali je pravi. Srečno, prepričana sem da se boš prav odločila, tako kot je najboljše zate!

Jaz pa mislim, da zaradi ene situacije, kjer je oseba reagirala v šoku in strahu, ni za odkorakati stran. Potrebno se je pogovoriti in razčistit zadeve. Povedat kaj ti leži.. In razmisliti o celotnem odnosu in vajini zvezi, seštet vse + in -, preden se odločiš. Pa pregruntat večkrat - zdaj boš recimo videla več -, čez en teden pa več +ov ;) Večkrat se bo namreč zgodilo, da bomo razmišljale: ali je to res to? in potem si pozoren na vsako napako in gruntaš al lahko s tem živiš al ne.. Ne moreš ob vsaki oviri odkorakati stran ampak jo je potrebno premagati. Noben partner vam ne bo 100 % ustrezal v čisto vsem. Oba se morata pač malo prilagoditi pa gre. Ne pa prezgodaj puške metat v koruzo. Če bi vsi ljudje tako hitro obupali, ob eni sami neprijetni situaciji, potem bi bili vsi ločeni, če bi sploh prišlo do poroke.

@Katiashow Jaz tudi sicer mislim, da je bil to "napad panike", ampak vseeno, mene bi zelo prizadelo takšno obnašanje, kljub temu, če bi mene prešinila misel o splavu. Mogoče delam prehitre zaključke, ampak se zdi, kot da enega otroka že imaš - priganjanje k delu, študiju, ... iz tega opisa se mi fant ne zdi pripravljen na družino. Še enkrat, to so MOJE razlage, ki pa so seveda lahko napačne :) So pa pari zelo različni, midva se že od vsega začetka pogovarjava o poroki in otrocih, ne planirava, ampak tako včasih, ko se pošališ. Ali pa ko prijatelji dobijo otroke, pogovor nanese. Oba veva, da bi jih rada imela in kljub temu, da bom najbrž jaz tista, ki bo malce odlašala, je ta misel zame nekako pomirjujoča (vem pa, da ni nobena garancija) :) Sama sem natančno v srednjih dvajsetih in po preteklem letu polnih porok sem (oz sva) sklenila, da se poročiva, ko bova sama imela dovolj financ za poroko, kakršno si želiva. Niti pod razno se ne mislim poročat kot nekateri znanci, ki si organizirajo poroko s 100 gosti, hkrati pa si sami ne morejo plačati najemnine :) Iz srca ti res želim vso srečo!

Aja, prijatelja sta skupaj že 6 let in po vsem tem času mu je omenila, da bi se lahko preselila skupaj. On pa je bil šokiran :D Jaz bi recimo "znorela" v smislu, kaj ti ni jasno, kako v 6ih letih ne pomisliš na to, ona pa mu je čisto hladno razložila, da je čas :D

Moj odgovor se nanaša glede postov v smislu načrtovati družino pri 30-ih je prepozno..se malce hecate kajne? Mislim da ima naša generacija tako ogromne privilegije da lahko počnemo in izkusimo ogromno stvari, ki so bile generacijam pred nami onemogočene. Zakaj bi se vsemu temu odrekla? :) 20. leta so zame in samo zame. Namenjena raziskovanju sveta, zgraditvi kariere, šparanju denarja, žuranju, uživanju na sploh, preživeti veliko časa s partnerjem (vsi vemo da po otroku intima hočeš nočeš ni več ista) in še veliko drugega. In, da je o družini po 30. letu razmišljati prepozno? Draga moja, za spočetje sta pomembna eno jajčece in en spermij. Če bi bilo temu tako, bi bile vse po vrsti v meni že pri 30. in ne pri 50. Verjetno pa narava le bolje ve od tebe in tebi podobnih. Ne preveč strašit punce, da je prepozno, pustite da se vsaka odloči po svoje. Moje opažanje je pa sledeče..ogromno družinic, ki ima bolj zgodaj otroke (tu imam v mislih do cca 26 leta) gre slej ko prej narazen. Kregajo se in naveličajo vsega..vem da se to lahko zgodi tudi pozneje, pa vendar..možnosti so manjše. Ko si starejši imaš za sabo že neko kilometrino, jasno ti je, kaj hočeš od življenja, kako hočeš vzgojiti otroka. In še nekaj, ne vrti se vsem ženskam svet okoli otrok. Sploh ko pomislim na spremembe, ki ji porod pusti na telesu, me zmrazi. Že iz tega razloga je vredno čakati.

hm ja, dokler imaš egocentričen vidik na svet: jaz moram žurat, meni se ne sme postavca pokvarit, jaz moram raziskovat, jaz, jaz, jaz... potem absolutno še nisi primeren kandidat za sploh razmišljati o otroku, se strinjam.. nekatere imajo tak pogled še vedno pri 30 ali 40 ali kasneje.. pač eni ljudje dozorijo prej, prej vedo kaj hočejo in so prej primerni za družino, drugi rabijo dlje časa... Ljudje smo pač različni :) Drugače pa hočeš, nočeš, z leti se plodnost manjša in veča verjetnost napak.. zato pa so nosečnice po 30 letu avtomatsko tretirane pod rizične ;) Po 32. letu pripada že zastonj nuhalna svetlina, za kar morajo mlajše plačati, ker je manjša verjetnost napake in tako ni tako zelo potrebna. ;) Ni samo menopavza znak, da ne moreš imeti več otrok.. Jaz poznam kar nekaj punc, ki še niso v menopavzi in delajo že dolgo na otrocih.. Pa jim ne rata.. Verjemi da si ne moreš predstavljati koliko parov hodi v ambulanto za neplodnost.. gneča vsak dan.. Nedavno nazaj sem brala, da vsak 6 par v Mariboru zanosi z umetno oploditvijo, moja sestra pa dela v KC LJ na neplodnosti in ja. gužva je precejšnja.. pač.. Če jajčna celica ni več dobra (ali pa spermij) preprosto ne pride do oploditve.. Če pa je okvarjena in pride do oploditve pa sledi spontan splav.. in starejši kot si, več celic je okvarjenih.. Ženska se z jajčecami rodi in jih z raznoraznimi zadevami celotno življenje uničuje. Sicer pa vsaki privoščim, da ji rata v prvo, tako kot si želi :) sicer pa.. danes sem 18 dni po porodu in moja postavca je bistveno boljša kot pred zanositvijo :) že prej sem imela vrhunsko, zdaj imam pa TOP :D

Ah..se ne sekiram tako zelo :D Lahko že pri svojh 27 osivim, če bi se tako močno sekirala in razmišljala o tem. Življenje z otrokom je, verjamem, lahko zelo lepo, brez pa prav tako. In zato pravim, kar bo, bo. Sem vesela zate da imaš top postavico po porodu, ampak nihče me ne bo prepričal da je spodaj vse isto kot prej, kaj šele boljše :D