Seveda je važna tudi zahtevnost študija, se strinjam ;) Nekateri študiji so tako težki, da si tega res ne moreš privoščiti ;)
Seveda pa se lahko tudi zgodi kaj, da partner odide.. Zveza je pač trdo delo in prizadevanje obeh partnerjev. In v nekem trenutku se pač moraš odločiti, da je to to, da je to tisto, kar hočeš in potem "dahneš tisti usodni da" ;) Če na vsakega gledaš: eh ziher bo spokal in ne bo vedno ob meni, potem pač z nobenim ne moreš resno začet niti planirati nadaljnega življenja, ker bo itak šel... Je pa potrebno prizadevanje obeh partnerjev, da se zveza obnese. In ko najdeš nekoga, ki ti ustreza, nekoga, za katerega veš, da mu ni vseeno zate..takrat se zanj potrudiš in se trudiš zanj vsak dan, da si upaš razmišljati o zavednu in da si upaš reči "da". ;)
Razlika med biološkim in posvojenim otrokom pa je.. Če nimaš svojega ne veš, kako je ko v enem telesu bijeta dva srca, ne veš kakšen je občutek, ko prvič čutiš njegovo brco, ko ga zagledaš na ultrazvoku kjer ga vidiš in ima roke pod glavo in prekrižane nogice ko taveč lenuhec in se preprosto zatreskaš vanj in komaj čakaš da minejo meseci, da ga spoznaš... in vsak dan samo čakaš pa tipaš trebušček ko brca, črtaš dneve na kolendarju, da ga vidiš, daš na prsa in nahraniš, ... pač preprosto se zgodijo v telesu mame hormonske spremembe, katere te pripravijo na vlogo mame.. Marsikatera pred porodom ne ve, ali je res pripravljena, ali bo zmogla.. vendar ko rodiš, dobiš tak val hormonov in ljubezni, da preprosto ne veš, kako si do sedaj sploh lahko živel brez takega sončka ;) mama dobi ob porodu neki nagon (recimo šesti čut), da točno ve, kako poskrbeti za svojega malčka.. Medtem ko očetje v prvih mesecih večkrat ne vedo, kaj naj počnejo z otrokom, ker tega niso dobili.. in tako je potem tudi pri posvojenem ;)
Je pa res da vsakega otroka vzljubiš in ga imaš rad in z veseljem skrbiš zanj, tudi za posvojenega, čeprav si bil prikrajšan za te čudovite občutke, prvega joka, ... :)
Seveda je važna tudi zahtevnost študija, se strinjam ;) Nekateri študiji so tako težki, da si tega res ne moreš privoščiti ;)
Seveda pa se lahko tudi zgodi kaj, da partner odide.. Zveza je pač trdo delo in prizadevanje obeh partnerjev. In v nekem trenutku se pač moraš odločiti, da je to to, da je to tisto, kar hočeš in potem "dahneš tisti usodni da" ;) Če na vsakega gledaš: eh ziher bo spokal in ne bo vedno ob meni, potem pač z nobenim ne moreš resno začet niti planirati nadaljnega življenja, ker bo itak šel... Je pa potrebno prizadevanje obeh partnerjev, da se zveza obnese. In ko najdeš nekoga, ki ti ustreza, nekoga, za katerega veš, da mu ni vseeno zate..takrat se zanj potrudiš in se trudiš zanj vsak dan, da si upaš razmišljati o zavednu in da si upaš reči "da". ;)
Razlika med biološkim in posvojenim otrokom pa je.. Če nimaš svojega ne veš, kako je ko v enem telesu bijeta dva srca, ne veš kakšen je občutek, ko prvič čutiš njegovo brco, ko ga zagledaš na ultrazvoku kjer ga vidiš in ima roke pod glavo in prekrižane nogice ko taveč lenuhec in se preprosto zatreskaš vanj in komaj čakaš da minejo meseci, da ga spoznaš... in vsak dan samo čakaš pa tipaš trebušček ko brca, črtaš dneve na kolendarju, da ga vidiš, daš na prsa in nahraniš, ... pač preprosto se zgodijo v telesu mame hormonske spremembe, katere te pripravijo na vlogo mame.. Marsikatera pred porodom ne ve, ali je res pripravljena, ali bo zmogla.. vendar ko rodiš, dobiš tak val hormonov in ljubezni, da preprosto ne veš, kako si do sedaj sploh lahko živel brez takega sončka ;) mama dobi ob porodu neki nagon (recimo šesti čut), da točno ve, kako poskrbeti za svojega malčka.. Medtem ko očetje v prvih mesecih večkrat ne vedo, kaj naj počnejo z otrokom, ker tega niso dobili.. in tako je potem tudi pri posvojenem ;)
Je pa res da vsakega otroka vzljubiš in ga imaš rad in z veseljem skrbiš zanj, tudi za posvojenega, čeprav si bil prikrajšan za te čudovite občutke, prvega joka, ... :)