Potovanja ali hiša in otroci?

Živ. Moja situacija je sledeča: Z bivšim fantom sva se razšla pred enim letom. Razlog je bil bollkone različnin interesi v življenju. Se pravi, on si želi čimprej imet denar in kupit stanovanje(najem sovraži), imet družino(rad bi bil mlad očka) in psa. na počitnice pa it dvakrat letno, če bo kaj denarja ostalo . Sama sem bolj uživaško zasanjaške narave in dajem (sploh zdaj ko sem mlada)prednost luštnim dogodivščinam, potovanjem. Seveda si želim dom in družino ter mačko [:tihsmeh] , vendar se mi zdi pomembno, da se imam tudi drugač lepo..jutri me mogoče več ni. Naj omenim še, da se mi zdi nekaj najlepšega z družinico kruzat po svetu kokr le čas dopušča (beri izleti, festivali, dogodki, taborjenja..). Glede na to, da sva oba bolj brez denarja(jaz še absolventka) se mi zdi tudi malce nerealno(sploh za te čase) upanje imet svoj dom(kupljen) v nekaj letih. Nekako mi ni blizu misel, da se leta in leta odrekam lepotam življenja, da sem na stara leta brez zanimivih spominov v svoji hiški. No, fora je v tem, da sva blazno navezana en na drugega in se imava resnično rada! Pravijo, da se nama še zdj na sto metrov to vidi [:nasmeh] Če odmislimo te "malenkosti" [:smeh] ki naju grdo razdvajajo, se lepo poklapava. Zato se sedaj previdno pogovarjava o možnosti ponovnega poskusa. Kaj se vam zdi? Kakšna bi lahko bila srednja pot? Podoben primer? Kako ve gledate na življenje? [:ljubek]

Najlepša hvala za mnenje [:ljubek] Si tako lepo napisala, da mi je kar polepšalo dan..hihi. Tudi sama razmišljam podobno kar se službice tiče in doma. Sem bolj ustvarjalni tip človeka in strmim k svojemu poslu...zaenkrat kaže kar dobro. Tudi meni se zdi, da je dom tam kjer imaš ljubljene. Tako da se sploh geografsko in kako drugače ne omejujem s tem. On pa se. In nekako bi želel, da imam redno službo, da lahko oba vzameva kredit in sčasoma kupiva hišico v določeni regiji. Skrbi ga, da bi s svojimi pritiski uniču moje sanje. In mene, da bi s svojim načinom življenja njegove. Skratka, situacija je vse prej kot rožnata :/ Otroci spremenijo prioritete, to je en krat ena. In tale link je vreden ogleda...zanimivo, drzno in všečno razmišljanje :) Še enkrat hvala in lep pozdravček.

Jah, potovanja so (bila) moja strast. No, še vedno si želim obiskati Indijo in se še kaj naučiti ;) Ne vidim se v zgodbi kredit, družina... vsaj zaenkrat še ne. Kmalu bom začela z novo službo, ki bo vključevala tudi potovanja, časa in prostora za otroka pač tukaj ni, četudi bi imela dolgoletnega partnerja. Vse je odvisno od nas in prioritet. Težko ti kaj svetujem, saj samo ti veš kaj ti je pomembno v življenju. Tudi moje prijatelji so dobile otroka, nekatere so se zelo spremenile do te mere da več nimamo skupnih tem, saj se pogovarjajo samo še o plenicah, dojenju, bruhecih, porodu... Ne sanjam o veliki družini, čeprav ima tudi to svoj čar. Ne sanjam o nosečnosti, porodu, saj sem rada aktivna in rada razvajam samo sebe, vzgoja otroka pa je velika odgovornost, na katero še nisem pripravljena. Četudi otrok nikol ne bom imela, mi ni žal da jih nisem imela pri 20-ih oz. sm vesela da jih nisem takrat imela (s nepravim partnerjem).

Miss11, jaz vseeno mislim, da se da nekako vse uskladiti, vidim sodelavke, ki ogromno potujejo in imajo več otrok, pa jim nekako uspeva, kljub temu, da imajo partnerji tudi zahtevne službe :) Je pa res, da imamo pri nas precej svobode, edini pogoj je, da delo opraviš 110% :) In otroci izgledajo precej srečni, ker jih tudi vzgajajo kot bolj samostojne in mogoče dajejo zgled, da je treba v življenju izpolniti svoje sanje. Ne vem, mogoče imam res samo pozitivne primere okoli sebe :) :) Vsekakor pa mislim, da moraš tako v zvezi kot starševstvu ostat zvest sebi in svojim ciljem, sicer se prej kot slej pojavi nezadovoljstvo, ki pa nikomur ne koristi.